V zadnjih letih je med pasjimi lastniki vedno bolj popularna hladno stiskana hrana oziroma tako imenovani peleti za pse. Marsikdo verjame, da so peleti bolj zdravi, naravnejši in da vsebujejo več hranil kot klasični briketi. Ali je to res? Poglejmo podrobneje.
Zgodovina peletov
Ko govorimo o zgodovini pasje hrane, večina pozna brikete, ki so se prvič pojavili okoli leta 1950 v ZDA. Briketi so bili revolucionarni, ker so omogočili stabilno, uravnoteženo hrano, ki je bila predvsem enostavna za shranjevanje, transport in merjenje. Temeljili so na tehnologiji ekstrudiranja, ki so jo že uporabljali pri kosmičih in drugih človeških prigrizkih.
Medtem pa imajo peleti povsem drugačno zgodbo. Peleti niso nastali za pse, ampak izvirajo iz industrije živinoreje, kunčjereje, prašičjereje in perutnine, kjer so jih začeli razvijati že v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja. Tam so jih uporabljali zato, da bi rejne živali hitreje pridobivale težo, izboljšale konverzijo hrane in bile primernejše za strojno hranjenje na velikih farmah. Peleti so bili zasnovani kot industrijska krmna rešitev — torej nič kaj “prvinsko” ali “naravno”.
V pasjo prehrano so peleti prišli šele veliko kasneje, v 90. letih in še posebej po letu 2000, ko so začeli lastniki iskati bolj “naravne” alternative klasičnim briketom. Proizvajalci so vzeli obstoječo tehnologijo krmnih peletov in jo prilagodili za pasjo hrano — a ključno: tehnologija ni bila razvita za hišne ljubljenčke, ampak za rejne živali! Hkrati so to odlično zapakirali v marketinške zgodbe z izrazi, kot so “hladno stiskano”, “minimalno obdelano”, “ohranjene naravne beljakovine” in “bližje naravi”. V resnici pa gre za enako industrijsko obdelano hrano, kjer so sestavine (meso, žitarice, moke) že prej toplotno obdelane zaradi varnosti in stabilnosti.
Tako je treba vedeti, da peleti niso nobena tradicionalna ali starodavna rešitev za pse, ampak moderni proizvod, ki se je razvil kot odgovor na trende “naravne” prehrane in željo po surovih ali manj obdelanih alternativah. V resnici pa ostajajo industrijski izdelek, ki je le nekoliko drugače stisnjen — tehnologija in osnovne sestavine pa so zelo podobne tistim v klasičnih briketih.
Kaj so peleti za pse in kako nastanejo?
Peleti so industrijsko pripravljena hrana (tako kot briketi in konzerve) za pse, ki se oblikujejo s postopkom “hladnega stiskanja“. Pri tem naj bi masa ostala na nižjih temperaturah (približno 40–70 °C), v nasprotju z briketi, ki se obdelujejo pri višjih temperaturah (okoli 110–150 °C). V zadnjih letih pa tudi proizvajalci kakovostnih briketov uporabljajo temperaturo okoli 90 stopinj in nikakor ne gredo do “tradicionalnih” visokih temperatur, ki pa so v določeni briketirani hrani še vedno prisotne.
To pa je samo del resnice. Preden masa sploh pride v ekstruder (stroj, ki pod visokim pritiskom potisne in oblikuje maso), se večina sestavin že prej toplotno obdela:
- Meso se predela v mesno moko pri visokih temperaturah zaradi mikrobiološke varnosti.
- Žitarice in rastlinske sestavine se pogosto predkuhajo ali obdelajo s paro, saj surovega riža, ovesa ipd. ni ne v peletih ne briketih.
- Živalske maščobe so rafinirajo.
Zato “hladno stiskanje” pomeni le, da je zadnji postopek izveden na nižji temperaturi — vhodne surovine pa so že prej vse TOPLOTNO obdelane.
Denaturacija beljakovin
Velikokrat slišimo, da naj bi beljakovine v peletih ostale “v naravni obliki”. A resnica je, da se beljakovine denaturirajo že med predelavo v moke — in to ni nič slabega! Beljakovine so v osnovi dolge verige aminokislin, ki se zvijejo v zapleteno strukturo (kot klopčič volne).
Denaturacija pomeni spremembo prostorske (trodimenzionalne) strukture beljakovin zaradi toplote, kisline, baze ali mehanskih dejavnikov.
Ko jih segrejemo ali obdelamo (npr. kuhanje), se te strukture razpustijo in raztegnejo. Denaturirane beljakovine so za psa celo lažje prebavljive, saj jih encimi lažje razgradijo. Aminokisline ostanejo iste, samo struktura se spremeni. Denaturacija ne “uniči” beljakovin, ampak jih naredi bolj dostopne prebavnim encimom.
Najboljši primer iz prakse je skuhano jajce:
- Surovo jajce = “tekoče beljakovine” → zapletena struktura.
- Ko ga skuhaš ali spečeš → beljakovine denaturirajo → jajce postane trdo.
Prebavni encimi ga lažje razgradijo, zato je kuhano jajce za večino psov in ljudi lažje prebavljivo kot surovo.
Količina blata
Peleti običajno vsebujejo več ogljikovih hidratov kot pa visoko kakovostni briketi, zato da ostanejo kompaktni in se ne razpadejo. Višji delež škroba in vlaknin pri psih pa pomeni:
- večja količina blata,
- slabši izkoristek hranil,
- večja obremenitev prebavnega sistema.
Pri psih, ki imajo občutljivo prebavo ali nagnjenost k pankreatitisu, lahko sčasoma več OH in maščob v peletih celo sproži prebavne težave ali akutni pankreatitis. Psi NISO pretežno rastlinojedci!
Peleti v želodcu razpadejo, briketi pa nabreknejo
Če ste si prebrali zgodovino peletov, boste hitro razumeli ozadje. Eno od najbolj pogostih marketinških sporočil pri pasjih peletih je, da se v želodcu “hitreje razpadejo” kot kakovostni briketi. To se pogosto predstavi kot nekaj izjemno pozitivnega: hitrejša prebava, manj obremenitve za želodec, ni napenjanja, manj tveganja za zasuk želodca.
Sedaj, ko poznamo tehnološko ozadje hladno stiskanih peletov, hitro ugotovimo, da ima ta “lastnost” popolnoma drug namen – in ta nima nobene zveze s psi, temveč z industrijo krme za rejne živali.
Hladno stiskani peleti izvirajo iz kmetijske industrije, kjer so bili zasnovani kot krmilo za hitro rast in maso REJNIH živali (npr. piščancev, pujskov, krav). Zasnova peleta je takšna, da hitro razpade že v želodcu ali vampu.
Cilj pa je jasen: želja je, da se hranila čim prej absorbirajo in pretvorijo v telesno maso (→ boljši izkoristek → več mesa → večji dobiček). Temu pravimo konverzija krme – koliko hrane potrebujemo za 1 kg pridobljene telesne mase.
Torej, v živinoreji so želeli, da se hrana v želodcu živali hitro razgradi in čim bolj prebavi, ker to pomeni:
- manj izgubljenih hranil (manj gre v blato),
- hitrejše nalaganje telesne mase (večji prirast na dan),
- hitrejši zaključek cikla reje (hitrejši zakol).
Da to dosežejo, so pelete oblikovali tako, da se v prebavilih hitro razpadejo, namesto da bi dolgo ležali v želodcu in se počasi razgrajevali.
Peleti so bolj stisnjeni in pogosto bolj “prahasti” zaradi več škroba, zato se hitreje drobijo. Peleti, v kakšni drugačni obliki, razen cilindričnih valjčkov različnih premerov niti ne morejo obstajati. Tu pa nastopi težava, saj psi niso (pretežno) rastlinojede živali, temveč jim bolj ustrezajo živalske beljakovine, ki pa jih je v peletih bolj “za vzorec”. Seveda ni nič drugače pri briketih nizke kakovosti.
Zato hitrost razpada v želodcu ni prednost, ampak lahko celo:
- obremenjuje prebavo pri občutljivih psih (tudi tveganje za pankreatitis),
- povzroči nestabilne nihaje energije (hitrejše sproščanje glukoze),
- pomeni večji delež težje prebavljivih ogljikovih hidratov in
- vodi v večjo količino blata in slabši izkoristek beljakovin.
Psi (pri nas) niso rejne živali. Psi niso kure ali prašiči, da bi potrebovali “hitro konverzijo krme v maso”. Ne redimo jih zato, da bi v čim krajšem času pridobili telesno maso ali šli v zakol.
Briketi v resnici ne “eksplodirajo” kot gobice. Ko rečemo, da briketi “nabreknejo”, to pomeni, da absorbirajo tekočino (želodčni sok s prebavnimi encimi) in nekoliko povečajo volumen. Ampak nabrekanje ni tako drastično, kot ga prikazujejo v eksperimentih z vodo v kozarcu. V želodcu je okolje kislo (pH ~1–2), s prebavnimi encimi, ne zgolj voda. Hrana se v želodcu vzporedno tudi MEHANSKO gnete in razkraja (kontraktilni gibi), ne miruje kot v kozarcu. Torej vplivi v želodcu so precej drugačni kot pa v kozarcu vode.
Zasuk želodca pa je multifaktorski problem (genetika – psi z globokimi prsnimi koši, stres, aktivnost po obroku), ne samo oblika hrane. Pri pasmah z globokim prsnim košem je večja tendenca zasuka želodca zaradi naše selekcije pasem in ne tipa prehrane. Tudi če bo npr. doberman takoj po surovem obroku divjal po travniku, bo lahko prišlo do zasuka želodca, saj je volumen želodca takrat enostavno večji. Je pa res, da surovi obroki prej preidejo iz želodca v tanko črevo in naprej do kolona.
Psi so na anatomski in fiziološki ravni pretežno mesojedci!
Miti o vitaminih in mineralih v peletih
Proizvajalci radi obljubljajo, da hladno stiskanje ohrani vse naravne vitamine in minerale. V resnici pa minerali sami po sebi niso občutljivi na temperaturo, torej se tako ali tako ne uničijo ne v peletih ne briketih. Vitamini pa se izgubijo že v procesu sušenja, skladiščenja in transporta — tudi pri peletih je zato potreben dodatek sintetičnih vitaminov. Ker je skoraj nemogoče zagotoviti dovolj vitaminov samo z naravnimi viri v tovarniških pogojih, proizvajalci vselej dodajajo sintetične vitamine, da zagotavljajo deklarirane vrednosti. To velja tako za brikete kot za pelete.
Peleti nimajo polnil
Velikokrat slišimo trditev, da peleti nimajo polnil, kar pa preprosto ne drži. Polnilo je v pasji hrani sestavina, ki nima visoke hranilne vrednosti, a služi kot vir ogljikovih hidratov ali vlaknin ter daje hrani strukturo in volumen. Peleti vsebujejo veliko rastlinskih virov (krompir, riž, grah), ki služijo prav kot polnila – daje volumen in obliko. Najpogosteje uporabljena polnila so žitarice (koruza, pšenica, riž), krompir, grah in različne rastlinske moke.
Pri peletih je dodatek ogljikovih hidratov še posebej pomemben, saj se brez njih masa ne bi mogla stisniti v kompaktno obliko in bi se peleti preprosto razpadli. Prav zato peleti pogosto vsebujejo še več škroba kot kakovostni briketi. V resnici lahko celo rečemo, da je pelet že po svojem bistvu sam polnilo, saj je industrijsko oblikovan tako, da zapolni volumen, omogoča lažje doziranje in je primeren za masovno proizvodnjo.
Trditi, da peleti nimajo polnil, je zato zavajajoče in predvsem marketinška poteza, ki izkorišča strah lastnikov pred “poceni” sestavinami. Resnica je, da brez ogljikovih hidratov in rastlinskih virov peleti sploh ne bi obstajali, saj ne bi držali oblike in bi razpadli že v vrečki.
Polnilo ni nujno nekaj “slabega”, če ima hranilno vrednost (npr. riž v dietah za občutljive pse), a za zdravega psa imajo peleti in briketi nizke kakovosti bistveno preveč ogljikovih hidratov in dolgoročno to negativno vpliva na zdravje psa.
Naj te ne premami “hladno stiskana pravljica” — naj vodi znanje, ne reklama!
Mnogi lastniki so verjeli, da je to bolj “nepredelana” hrana. Širjenje trendov surove prehrane (BARF) je pomagalo pri prodaji “vmesnih” rešitev in peleti so se prodajali kot kompromis med surovim obrokom in briketi. Peleti niso nič bolj zdravi “sami po sebi” od kakovostnih briketov. Gre za še en mit, ki ga poganja močan marketing, podobno kot “superživila” za ljudi.
Kaj torej izbrati?
Če želite res dobro hrano za svojega psa, ne glejte besednih zvez, kot so “hladno stiskano”, ampak se naučite pravilno brati deklaracijo in preverite delež mesa, maščob, ogljikovih hidratov… Ne glede na vse pa naj bo glavno vodilo opazovanje vašega psa – njegovo telo vam bo najbolje povedalo, kaj dobro prenaša in česa ne (opazujete energijo psa, kožo, prebavo, količino in konsistenco blata, ali se kažejo kakšni znaki intoleranc ali alergij. V veliko pomoč vam bo testiranje je možne alergene.
Ne ustreza vsak tip prehrane vsakemu psu, majhnemu odstotku psov z visokim deležem ogljikovih hidratov celo ustreza, vendar ne posploševati tega na celotno populacijo psov. “Ustoličevati” pelete kot sveti gral in zaničevati kakovostne brikete, ni ne prav ne korektno. Peleti NISO “hladno stiskano ekstra deviško oljčno olje”, kar večina lastnikov podzavestno povezuje in jih zato prepriča, da so bolj zdravi. Nobena od teh dveh vrst komercialne hrane nista najbolj zdravi, sta predvsem finančni, praktični in časovni kompromis vsakega lastnika psa.